Muzej mlinskih kamnov

MOJSTRI ZA MLINSKE KAMNE
Jožef Puhar, oče Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo (1814–64), ima v matični knjigi iz 18. stoletja prvikrat naveden poklic Mühlstein Meister, mojster za mlinske kamne. Kamnoseka sta že njegov ded in praded. Še leta 1920 na Polici izdelujejo mlinske kamne kar štirje Puharji. Prodajajo jih po vsej Sloveniji in na Hrvaško. Franc Puhar (1904–85) družinsko obrt dokončno zapre leta 1974. Takrat izdela tudi zadnji mlinski kamen na Polici. Ustni dogovor prvega najemnika in prvega gospodarja je ostal v veljavi do konca. Pravice za izkoriščanje kamnoloma se je plačevalo z gramozom in s priložnostnimi opravili (košnja, žetev, mlačva).

SEKANJE MLINSKIH KAMNOV
V gmajni izberemo primerno skalo, jo očistimo, zarišemo obod, izsekamo usek. V spodnji del useka na 3–4 točkah zabijamo kline, da kolo »pade« iz skale. Uporabljamo orodje iz železa, v glavnem težka kladiva (macole), s špicami na obeh straneh (oskrd), tanke ploščice (platelce), med katere zagozdimo in zabijamo kline. Kolo nato z železnimi in lesenimi drogovi (pajserji) dvignemo in prenesemo ali s konjem odpeljemo do »delavnice«. Tu kamen najprej obklešemo, potem obdelamo z železnim obročem (netamo). Sledi fina obdelava oboda in površine. Da bo res dobro tekel in mlel, kamen za konec po obodu in licu (stran, ki bo v stiku z žitom) poklepamo z zobatim kladivom (štokhamerjem).

MLIN NA KAMEN
Žito se vedno melje med dvema mlinskima kamnoma. Zgornji (vrhnjak) se vrti okoli svoje osi. Spodnji (spodnjak) je nepremično pritrjen na ogrodje. Razmik med njima uravnavamo z dviganjem ali spuščanjem vrtnjaka. Pri velikem razmiku se zrno olušči in z vsakim vnovičnim mletjem dobimo bolj kakovostno moko. Pri minimalnem razmiku se zrno melje z otrobi vred in dobimo polbelo moko.

MUZEJ NA PROSTEM
Nekaj sto metrov od sodobnega gospodarskega poslopja stopimo v preteklost, v zgodbo mlinskih kamnosekov Puharjih. O njihovem delu in izdelkih nam živo pripovedujejo konglomeratna skala s sledmi izsekovanja, delavnica, sestavljena iz t. i. odprte strehe in delovne barake, kamnoseško orodje, oprema, obleka, dokumenti, fotografije, … Edinstveni muzej v Evropi je odprt od leta 2003. Pobudo zanj sta dali Štefka Pavlin in Mara Črnilec, hčera zadnjega kamnoseka na Polici.

 

 

VABLJENI K OGLEDU
Muzej mlinskih kamnov v naravi je odprt za vse radovedne posameznike in skupine. Obišče nas marsikateri razred, družina, študenti in strokovnjaki geologije, muzeologije … mojstri in obrtniki, tudi kolesarji in pohodniki. Prosimo, da svoj prihod najavite vsaj dan prej po telefonu ali e-pošti.

Delavnica

Kamnosek je orodje, opremo in dokumente hranil v leseni hiški. Ob njej je imel t. i. odprto streho, kjer je mlinski kamen obdeloval na oblaku (velikem prodnem kamnu, ki je služil za podstavek) in hranil do prevoza k naročniku, ponavadi z vlakom iz Kranja. Kamne se je delalo samo po naročilu.

Orodje in oprema

Železna kladiva s špicami, železni klini, železna štanga, paserji, štokhamer, kladvo, oskrd, macola, platelci, cikli, kovaški meh, kamnoseški stolček, rokavice, zokne, predpasniki … Dolgotrajno, natančno in naporno delo od kamnoseka vsekakor ni zahtevalo le znanja in veščin.

Pisarna

Izdelava mlinskih kamnov je bila po eni strani samotarski posel v naravi, po drugi pa živahna povezava s svetom, o čemer priča tudi kopica fotografij, zapiskov in dokumentov. Med njimi imajo posebno mesto vajeniško spričevalo, spričevalo za vodenje obrti (obe iz l. 1885) in pomočniško pismo (iz l. 1932).

Mlinski kamni

Do iznajdbe valjčnih mlinov so žito mleli izključno na kamen. Pšenico na belem, koruzo pa na črnem. Puharjevi so izdelovali bele, velike (premer 50–93,6 cm), vrhnjake oz. tekače debele do 20,8 cm in spodnjake 26–41,6 cm.
Za izdelavo enega kamna je en kamnosek porabil približno tri tedne.